Ko zjutraj odpre\u0161 o\u010di in je telo \u017ee napeto, to ni dokaz, da si spet naredil nekaj narobe. Morda \u0161e preden vstane\u0161 preverja\u0161 sporo\u010dila, v glavi sestavlja\u0161 dan ali \u010duti\u0161 pritisk v prsih brez jasnega razloga. Ta vodnik skozi odzive \u017eiv\u010dnega sistema ni \u0161e ena razlaga, ki bi jo moral obvladati. Je poskus, da svoje do\u017eivljanje za\u010dne\u0161 gledati z manj boja in ve\u010d natan\u010dnosti.<\/p>\n
Veliko ljudi \u017ee dobro razume svojo zgodbo. Vedo, od kod prihaja strah. Prebrali so knjige, opazovali misli, se u\u010dili dihati, govorili o sebi. Potem pa pride obi\u010dajen email, napet pogovor s partnerjem ali neprespana no\u010d in telo prevzame vajeti. Razumevanje ostane nekje v ozadju, telo pa se odzove, kot da nevarnost \u0161e vedno traja.<\/p>\n
\u017div\u010dni sistem ves \u010das presoja eno osnovno vpra\u0161anje: ali je zdaj dovolj varno, da lahko popustim? Tega ne preverja predvsem z razlago in logiko. Bere ton glasu, obraz pred tabo, hitrost dogodkov, ob\u010dutke v trebuhu, spomin na prej\u0161nje situacije in tiso\u010d drobnih znakov, ki jih zavest sploh ne zazna.<\/p>\n
Ko zazna pritisk ali gro\u017enjo, se v telesu spro\u017ei odziv, ki je namenjen za\u0161\u010diti. Srce lahko pospe\u0161i. Dih postane plitek<\/a>. Mi\u0161ice se napnejo. Pozornost se zo\u017ei in za\u010dne iskati, kaj bi lahko \u0161lo narobe. Te\u017eava ni, da se to zgodi. Te\u017eava nastane, ko telo nima dovolj izku\u0161enj, v katerih bi zares dobilo sporo\u010dilo: zdaj je mimo.<\/p>\n Zato se lahko znajde\u0161 v sobi, kjer je objektivno mirno, znotraj pa nikakor ne more\u0161 odlo\u017eiti pripravljenosti. Lahko si na dopustu, partner ob tebi spi, delo je urejeno, pa se v tebi vseeno vrti nemir. Telo ne la\u017ee, vendar tudi ne napoveduje nujno prihodnosti. Pogosto pripoveduje o tem, koliko \u010dasa je moralo ostajati pozorno<\/a>.<\/p>\n Odzivi niso vedno videti dramati\u010dno. Boj se lahko poka\u017ee kot razdra\u017eljivost, potreba po nadzoru, notranje prerekanje ali ostra reakcija na malenkost. Beg ni nujno fizi\u010dni odhod. V\u010dasih je to nenehna zaposlenost, analiziranje, brskanje po telefonu ali skakanje od ene naloge k drugi, samo da ni treba zares obstati.<\/p>\n Zamrznitev je pogosto najbolj napa\u010dno razumljena. Lahko sedi\u0161 pred preprostim opravilom in se ne more\u0161 premakniti. Ve\u0161, kaj bi moral narediti, vendar ni energije, misli so meglene, odlo\u010ditev se zdi prete\u017eka. Od zunaj je to lahko videti kot odla\u0161anje. Od znotraj pa je pogosto ob\u010dutek, da si nekje obstal brez prave izbire.<\/p>\n Potem je tu ugajanje. Prikima\u0161, \u010deprav bi rad rekel ne. Takoj odgovori\u0161 na sporo\u010dilo, ker ne prenese\u0161 mo\u017enosti, da bi bil nekdo razo\u010daran. Prevzame\u0161 odgovornost za razpolo\u017eenje drugih in \u0161ele zve\u010der za\u010duti\u0161, kako zelo si iz\u010drpan. Ta odziv je bil morda neko\u010d zelo smiseln na\u010din, da si ohranil stik in zmanj\u0161al napetost okoli sebe.<\/p>\n Pri ljudeh, ki to do\u017eivljajo, pogosto vidim, da se najbolj obsojajo prav zaradi odziva, ki jim je neko\u010d pomagal zdr\u017eati.<\/p>\n Ko se v tebi vklopi alarm, ni dovolj, da si re\u010de\u0161, naj se umiri\u0161. Ta stavek je lahko razumen, a ga napeti del sistema ne zna vedno sprejeti. Podobno kot ne more\u0161 s prepri\u010devanjem sprostiti stisnjene pesti, \u010de sploh \u0161e ne opazi\u0161, da jo dr\u017ei\u0161 zaprto.<\/p>\nBoj, beg, zamrznitev in ugajanje<\/h3>\n
Zakaj volja pogosto ne dose\u017ee telesa<\/h2>\n