Nekateri ljudje ne izgledajo anksiozni. Delujejo zbrano, odgovorno, u\u010dinkovito. Oddajajo vtis, da imajo stvari pod nadzorom. A znotraj jih ves \u010das \u017eene nekaj, kar ne popusti. \u0160e malo bolj se potrudi. \u0160e malo bolje pripravi. Ne zgre\u0161i. Ne razo\u010daraj. Prav v tem prostoru se perfekcionizem in anksioznost pogosto dr\u017eita z roko v roki.<\/p>\n
Te\u017eava ni v tem, da ima\u0161 visoke standarde. Tudi natan\u010dnost, predanost in odgovornost same po sebi niso problem. Zaplete se takrat, ko tvoj notranji mir za\u010dne viseti na tem, ali je bilo vse narejeno brez napake, ali si vse predvidel in ali si pri drugih pustil pravi vtis. Takrat perfekcionizem ni ve\u010d lastnost. Postane na\u010din pre\u017eivetja.<\/p>\n
Na povr\u0161ini perfekcionizem izgleda kot ambicioznost. Kot disciplina. Kot \u017eelja po kakovosti. V resnici pa je pogosto precej bolj tesno povezan s strahom kot z odli\u010dnostjo.<\/p>\n
Ko te od znotraj vodi ob\u010dutek, da napaka ni samo napaka, ampak gro\u017enja, telo ne more zares odnehati. Ostaja v pripravljenosti. Pregleduje podrobnosti. Vrti scenarije. Te sili, da preverja\u0161 \u0161e enkrat, premleva\u0161 po pogovoru, popravlja\u0161 nekaj, kar je \u017ee dovolj dobro. Navzven si lahko videti uspe\u0161en<\/a>. Znotraj pa je veliko \u017eivljenja porabljenega za to, da se ni\u010d ne bi premaknilo narobe.<\/p>\n To je eden od razlogov, da samo razumevanje pogosto ne prinese olaj\u0161anja. Lahko ve\u0161, da si prestrog do sebe. Lahko prepozna\u0161, od kod to prihaja. Lahko si tiso\u010dkrat re\u010de\u0161, da je dovolj dobro res dovolj dobro. Pa telo \u0161e vedno ne verjame. \u0160e vedno ostaja v napetosti, kot da je nekaj na kocki.<\/p>\n Pri ljudeh, ki to do\u017eivljajo, vidim, da jih ne iz\u010drpavajo samo visoka pri\u010dakovanja, ampak stalna notranja pripravljenost, ki nikoli zares ne ugasne.<\/p>\n Marsikdo si perfekcionizem predstavlja kot nekoga, ki obsesivno ureja podrobnosti in zahteva popolnost v vsem. V praksi je velikokrat bolj tih. Lahko se poka\u017ee kot odla\u0161anje, ker je pritisk previsok. Kot nenehno popravljanje besedila, ki ga nih\u010de drug sploh ne bi popravljal. Kot te\u017eava sprejeti pohvalo, ker v sebi takoj vidi\u0161, kaj \u0161e manjka.<\/p>\n V odnosih se lahko poka\u017ee kot pretirana odgovornost za razpolo\u017eenje drugih. Kot ob\u010dutek, da mora\u0161 vse izpeljati prav, da ne bo pri\u0161lo do konflikta. V star\u0161evstvu kot tiha iz\u010drpanost, ker \u017eeli\u0161 biti ves \u010das potrpe\u017eljiv, prisoten, urejen, stabilen. V poslu kot ob\u010dutek, da si lahko zares miren \u0161ele takrat, ko je vse dokon\u010dano. In ker nikoli ni vse dokon\u010dano, tudi mir ne pride.<\/p>\n Perfekcionizem torej ni samo standard. Pogosto je notranji dogovor: varen sem, \u010de sem brezhiben. In ravno ta dogovor hrani anksioznost.<\/p>\n To je frustrirajo\u010di del. Toliko si \u017ee predelal. Bere\u0161. Opazuje\u0161 se. Zna\u0161 povezati to\u010dke. Vidi\u0161, kako te \u017eene notranji kritik, kako te\u017eko po\u010diva\u0161, kako si vrednost znova in znova zaslu\u017ei\u0161 skozi dose\u017eek. Pa se naslednje jutro zbudi\u0161 in telo je \u017ee v rahlem alarmu. Kot da mora spet nekaj dohiteti.<\/p>\nPerfekcionizem ni vedno glasen<\/h2>\n
Zakaj razumevanje ni dovolj<\/h2>\n